Drava
Ein Wasserlauf von den Ostalpen zum Balkan. Ein Verlag am Zusammenfluss von Sprachen und Kulturen.
Quellgebiet
„Macht mir dieses Land deutsch!“, befiehlt Hitler 1941. An die tausend Slowenen werden aus Kärnten deportiert oder in Konzentrationslager verschickt. Im Wald versteckte Matritzengeräte verbreiten die slowenische Stimme des Widerstandes. Eine Stimme, die auch nach Kriegsende nicht genehm ist. Erst die Errichtung einer Druckerei und eines Verlages im Jahr 1953 schafft die Voraussetzung für eine von Besatzungsmächten, Parteien und Kirche unabhängige Publizistik in beiden Landessprachen. Dieser Herkunft bleibt Drava verbunden.
Am Oberlauf
Die Gratwanderung zwischen dem Eigenen und dem Anderen, die Berührung von dörflichem Mikrokosmos und urbanem Kosmopolitismus, die Lust am Überwechseln von einer Sprache in die andere kennzeichnen die Literatur des zweisprachigen Gebietes, das die Drau in Kärnten durchmisst. Mit Maja Haderlap, Jani Oswald, Fabjan Hafner und vielen mehr lernt Drava, fiktive Grenzlinien zu begehen und zu überschreiten.
Stromschnellen
In den neunzehnsiebziger und -achtziger Jahren erlebt Kärnten mit der gewaltsamen Beseitigung der zweisprachigen Ortstafeln und der angestrebten Trennung deutsch- und slowenischsprachiger Schüler eine Aufwallung des nationalen Chauvisnimus. Wissenschafter der neugegründeten Universität Klagenfurt engagieren sich an der Seite der Volksgruppe. Sie entwickeln ein analytisches Instrumentarium und interethnische Gegenstrategien im Umgang mit Konflikten, wie sie zehn Jahre später den Osten und Südosten Europas erschüttern. Drava stößt in Neuland vor.
Die andere Seite
Kleine Sprachen stehen vor hohen Barrieren. Drava entdeckt die Literatur Sloweniens für den deutschsprachigen Raum. Mit Erwin Köstlers Übersetzung der Werkausgabe von Ivan Cankar wird ein Fundstück moderner Weltliteratur ans Tageslicht gehoben. Im Gegenzug werden Handke, Fried, Turrini oder Kofler dem slowenischen Lesepublikum zugänglich gemacht.
Brücken und Fähren
Hüben und drüben. Wir und die. Je vielschichtiger Gesellschaften durch Zuwanderung und gegenseitige Verschränkung werden, als desto ungeeigneter erweisen sich Konzepte der Ab- und Ausgrenzung. Kulturelle Differenzen lassen sich nicht gewaltsam einebnen, sie bedürfen eines ständigen gegenseitigen Übersetzens. Drava setzt über.
Mäander
Einwanderer, Flüchtlinge, Angehörige von Minderheiten oder der zweiten Generation … Immer mehr Menschen leben in mehr als einer Kultur. Im Niemandsland dazwischen entsteht eine Literatur, die neue Blickwinkel und Sichtweisen öffnet. Drava gibt ihr eine Stimme.
Fluss abwärts
Die Literaturen Südosteuropas: ein seismographisches Schreiben, das Naht- und Bruchstellen, tektonischen Verschiebungen und Erschütterungen nachspürt. Der Balkan, Konstrukt des gänzlich Anderen – oder doch nur ein Spiegel, der uns vorgehalten wird? Drava lädt zu einer Erkundungsreise jenseits der Festung Europa.
Dammbau
Fremdenfeindlichkeit wird zum wuchernden Geschwür unserer Gesellschaften. Rechtspopulisitsche Politiker und Bewegungen machen sich die Ängste verunsicherter Menschen in einer globalisierten Welt zu Nutze. Drava publiziert sieben Bände zum Forschungsschwerpunkt Fremdenfeindlichkeit – und durchleuchtet die Trickkiste eines Verführers.
Zu neuen Ufern
Angefangen hat Drava vor 50 Jahren als kleiner, regionaler Minderheitenverlag. Heute werfen wir unsere Netze über ganz Europa aus. Unser Ziel ist dasselbe geblieben: das Verborgene und Verdrängte sichtbar und hörbar zu machen. Es gibt genug Platz auf unserer Arche.
Drava
Reka, ki teče iz vzhodnih Alp na Balkan. Ekspedicija k neznanim književnostim. Križarjenje preko jezikovnih in kulturnih prostorov. Brod na drugo stran. Willkommen an Bord … s polno paro naprej … e la nave va …
Povirje
Izvir Drave je v oboroženem odporu koroškega slovenskega prebivalstva proti „ponemčenju“, deportaciji in pregonu s strani nacistov.
S knjigo Ko zori spomin (Das Kind, das ich war) se Andrej Kokot, ki je znan predvsem kot lirik, vrača v leta, ko so ga skupaj s starši odvlekli z domače kmetije in ga v živinskih vagonih pošiljali iz enega delovnega taborišča v drugo. Ko se družina po vojni vrne domov, so hiša, hlev in kašča izropani. Vaščani se zavijajo v molk. „Zgrešena tema, neaktualno,“ presodi učitelj, ko Andrej v svojem spisu o „Pomembnem dnevu v mojem življenju“ piše o 14. aprilu 1942, dnevu pregona. Družina šele leta 1953 dobi sporočilo o tem, da je bil starejši brat Jožek umorjen v koncentracijskem taborišču Mauthausen.
„Kdor je zgodbo prebral, ne bo nikoli več mogel na izgon Slovencev s Koroške misliti tako ravnodušno in mrzlo, kot se to pogosto dogaja pri zgolj objektivnem opisovanju zgodovine,“ piše Paul Parin v WOZ. To in še dve knjigi založbe Drava, ki govorita o preganjanju in odporu na Koroškem (Karel Prušnik-Gašper: Gamsi na plazu / Gemsen auf der Lawine, Lipej Kolenik: Mali ljudje na veliki poti / Für das Leben, gegen den Tod) je imel v mislih Peter Handke, ko je poslušalcem zaklical: „Berite no!“
Ob zgornjem toku
Lovljenje ravnotežja med dvema svetovoma, napetost med vaškim mikrokozmosom in urbanim kozmopolitstvom, menjavanje iz enega jezika v drugega, vse to je značilno za književnost dvojezične pokrajine, skozi katero teče Drava na Koroškem. S Florjanom Lipušem, Gustavom Janušem, Jankom Messnerjem, Janijem Oswaldom, Fabjanom Hafnerjem, Majo Haderlap in številnimi drugimi Drava uči, kako se hodi po fiktivnih mejah ali pa se jih prekorači.
Maja Haderlap, rojena 1961, je mladost preživela na domači gorski kmetiji v obmejni občini Železna Kapla/Eisenkappel. Kot večina dvojezičnih avtorjev in avtoric svoje generacije je obiskovala Zvezno gimnazijo za Slovence v Celovcu, potem pa je na Dunaju študirala gledališke vede, nemščino in filozofijo. Po študiju se je vrnila na Koroško, kjer dela kot glavna dramaturginja v celovškem mestnem gledališču; dolga leta je bila v uredništvu revije Mladje, kristalizacijski točki slovenske književnosti v Avstriji. Zbirka pesmi, prevedenih v tri jezike, Gedichte – Pesmi – Poems (1998), vsebuje pesniške cikle, ki so v prejšnjem obdobju nastale v slovenščini (Žalik pesmi, 1983, Bajalice, 1987) in razkrije Majo Haderlap v novejših pesmih kot pesnico v nemškem jeziku. „Ena od najpomembnejših lirskih pesnic avstrijske sodobne literature, seveda ne šele od takrat, ko piše v nemščini,“ sodi Helmut Gollner v dunajskem Falterju. Ilma Rakusa (Neue Zürcher Zeitung) poudarja, kaj označuje liriko Maje Hadelap – in najbrž to velja za velik del sodobne koroške slovenske književnosti: „Želja po odpravi meja, po razbitju ‚diskurza iz ožine‘ je v tekstih zapisana kot razdvojeno nihanje med begom in umeščenostjo v kraj.“ Angleščina kot tretji jezik je tako preskusni kamen za univerzalnost vprašanj in jezikovnih sredstev. „Ne gre za poetološki prepir o krajevnih napisih, ampak za trilingvalni dogodek.“ (Klaus Kastberger, Die Presse)
Brzice
V sedemdesetih in osemdesetih letih dvajsetega stoletja doživi Koroška z nasilno odstranitvijo dvojezičnih krajevnih napisov in pobudo za segregacijo nemško in slovensko govorečih otrok vzpon nacionalnega šovinizma. Znanstveniki z novoustanovljene celovške univerze se angažirajo v prid manjšine. Razvijejo analitični instrumentarij in interetnične protistrategije za ravnanje s konflikti, kakršni deset let pozneje pretresajo vzhod in jugovzhod Evrope. Avtorji in njihova založba so na Koroškem tarča hudih napadov. Objavi esejistične študije Petra Gstettnerja Zwanghaft Deutsch(1988) sledi dolga vrsta procesov in osebnih groženj. Drava se etablira kot družbenokritična založba in zaorje politično in znanstveno ledino.
Klaus Ottomeyer, rojen leta 1949 v Frankfurtu ob Maini, od leta 1983 poučuje socialno psihologijo na celovški univerzi. Pred tem je bil v javnosti znan zaradi svojih kritičnih analiz razmerij med gospodarstvom, družbo in psihologijo. V zase novem koroškem okolju se je začel več ukvarjati z raziskavo kolektivnih travm in političnega izkoriščanja le-teh s strani nacionalističnih in skrajno desnih formacij. V knjigi Die Haider-Show. Zur Psychopolitik der FPÖ (2000, Haiderjev show, 2000), ki je bila večkrat med najbolj prodajanimi knjigami v Avstriji, Klaus Ottomeyer nazorno in lahko razumljivo prikaže psihološke mehanizme in trike, katerim Haider dolguje svojo popularnost. Franz Schuh (Die Zeit): „To knjigo, ki je izšla v založbi Drava, nenazadnje priporočam tistim, ki imajo Haiderja za ’nadarjenega‘ politika. Večina tistih, ki smatrajo Haiderja za tako nadarjenega, je samo zatrapana v uspeh, ki pa ga dejansko ima. Ottomeyer razgradi ta uspeh, ki sestoji iz nekaj enostavnih elementov.“
Razvodje
Majhni jeziki se srečujejo z visokimi ovirami. „Strindberg in James Joyce sta znana, Ivana Cankarja pa ne poznajo.“ S temi besedami je izrazila svoje začudenje neka avstrijska kulturna novinarka, ki je publiki leta 1994 predstavila prvo knjigo nemškega prevoda Cankarjevih del. Nekaj let in kar nekaj knjig kasneje je Karl-Markus Gauß v faz že lahko naredil drugačen zaključek: „Torej ni nobenega izgovora več, da tega velikega evropskega pisca ne poznamo.“ Focus v Münchnu je proslavljal „nemško odkritje Slovenca Ivana Cankarja“, dunajski dnevnik Die Presse je napovedal posledice za literarno zgodovino donavske monarhije. „Še nikoli se nismo tako boleče zavedali, da manjka poglavje o ne-nemško govoreči moderni.“
Ivan Cankar se je rodil leta 1876 na Vrhniki v Sloveniji. Na Dunaju je začel študirati tehniko, vendar je študij že kmalu opustil in stopil na težko pot poklicnega pisatelja. Kot prozaist, lirik in dramatik se je intenzivno ukvarjal s sodobnimi literarnimi tokovi, vse do svoje smrti 1918, ko je izdal „Podobe iz sanj“, ki že kažejo jasne sledove ekspresionizma. Politično se je zavzemal za družbeno brezpravne in za združitev južnih Slovanov. Vse življenje se je boril proti restavrativnemu klerikalizmu v svoji slovenski domovini. Drugo, tujo domovino je našel med dunajskimi priseljenci; v njihov milje je postavil marsikatero svojo knjigo. „Center ogromne države, ki požira ljudi, vidi z njenega obrobja, z očmi tistih, ki vedno ostanejo na obrobju“ (Julia Schröder, NDR)
In še enkrat Karl-Markus Gauß (Die Zeit): „S tem ošabnim in potlačenim, ponosnim in sočutnim Ivanom Cankarjem se začenja moderna slovenska književnost … Prvi resni poskus izdaje njegovih del v nemščini, za katero je odgovoren odkriteljski izdajatelj in tankočuten prevajalec Erwin Köstler.“ Izdaja, ki trenutno obsega devet knjig in en zvezek z gradivom in tekstom, se bo nadaljevala.
Tostran ali onstran?
Migranti in begunci, pripadniki manjšin ali „druge generacije“ – vedno več ljudi živi v več kot eni kulturi ali jeziku. V nikogaršnji deželi tam vmes nastaja književnost, ki odpira nove zorne kote. Na tako imenovano last-no in tako imenovano tuje. Njej je Drava namenila posebno zbirko: Edition Niemandsland.
Mariella Mehr, rojena 1947 v Zürichu, je mednarodno javnost opozorila nase 1981 s svojim prvim romanom „Steinzeit“. Z vsako nadaljnjo knjigo, ki je dosledno nadaljevala jezikovno in vsebinsko plat njenega dela, je uspela utrditi svoj sloves ene od najbolj samosvojih ženskih glasov sodobne literature – tako v prozi kot v liriki.
Oft singt mir der Wolf im Blut, / dann wird mir warm in einer fremden Sprache. // Licht, sag ich dann, Wolfslicht, // sag ich, und dass keiner mir komme, / das Haar zu schneiden. // In fremden Krumen keime ich / und bin mir Wort genug.
(Pogosto mi poje volk v krvi / potem me pogreje v tujem jeziku // Luč, rečem potem, volčja luč // rečem, in da mi nihče ne pride/rezat las. // kalim v tuji grudi/ in sem si sama dovolj besede.)
Trmastemu uporu, ki govori iz teh verzov, se Mariella Mehr lahko zahvali, da je ušla življenjski poti, ki ji je bila namenjena kot pripadnici skupine „Jenišev“. Socialno skrbstvo in skrbništvo, rejniške družine in vzgojni domovi, psihiatrične ustanove in zapori, prisilna sterilizacija in elektrošoki so bila sredstva, s katerimi so v Švici vse do sedemdesetih let telesno in duševno lomili pripadnike „potujočega ljudstva“. Marielli Mehr nič od tega ni bilo prihranjeno. Njen prispevek k razkritju teh praktik je baselska univerza leta 1998 nagradila s častnim doktoratom. Od 2002 je Mariella Mehr podpredsednica Mednarodnega združenja romskih pisateljev IRWA.
Od leta 1998 je avtorica pri Dravi izdala tri knjige pesmi. „V sodobni literaturi je le malo del, ki bi bila podobna pesmim Marielle Mehr. Njihova silovitost, pravzaprav dramatika evocira v meni slike nočnega izbruha vulkana, ki s tem, da bruha ogenj, ki je bil doslej skrit v notranjosti, raztrga in razsvetli mrak tega sveta, srhljiv in lep obenem, krvaveča rana in očarujoč čudež.“ (Kurt Marti)
Zrcaljenja
Drava je svoja frava – Die Drau ist eine eigene Frau. S temi besedami, ki so tudi naslov dvojezične monografije o reki in njeni kulturni zgodovini (2001), so prebivalci ob Dravi včasih poimenovali nestanovitno naravo svoje reke. Krotkost in upornost, življenjska žila in grožnja, povezava in ločnica.
Strani Koroške, obrnjene stran od publike, raziskujeta avtorja Gerhard Pilgram in Gerhard Maurerv posebne vrste pohodniških in turističnih vodnikih, ki zbujata zanimanje daleč preko deželnih meja.Kärnten. Unten durch (1998, 2001), Verschütt gehen. Wanderungen rund um den Dobratsch (2002, 20032). V pripravi sta še dva vodnika, Slowenien entgegen in Koroška incognita. Ausflüge zu Kärntens Slowenen.
„Kako se živi v deželi,“ ki jo je obdaril Bog, ki pa jo vedno spet zapuščajo vsi dobri duhovi, človek najbolje in najlažje izve iz literature.“ S tem namenom se ambivalenci dežele, v kateri dela kot literarni zgodovinar in vodja Inštituta Roberta Musila v Celovcu, približa Klaus Amann v svoji antologiji Kärnten. Literarisch. Liebeserklärungen. Kopfnüsse. Denkzettel (2002). Dolgotrajno brskanje po arhivih se je izplačalo:
„Izšla je čitanka o Koroški, ki z neznanskim obsegom gradiva zaradi svoje kritičnosti pride do veliko trdnejše podobe, kot je to v navadi pri podobnih knjigah.“ (Neue Zürcher Zeitung)
„Koroška antologija Klausa Amanna se preklemansko približa idealu tega žanra: bo-gat besedilni del, poln presenečenj, sestavljen prefinjeno in ostroumno. Koncept literarnih opomb se izkaže za zelo produktivnega – najdbe, glose, aperçuji, ki pod črto spremljajo besedilo, mu ugovarjajo, se navezujejo na iztočnice.“ (Daniela Strigl, Falter Wien)
Mostovi in brodovi
Tostran in onstran. Mi in oni. Ko postajajo družbe zaradi priseljevanja in mešanja vedno bolj večplastne, se koncepti ograjevanja in izločevanja kažejo vedno bolj neprimerni. Kulturne razlike niso naravno dane pregrade niti se ne dajo nasilno izravnati. Potrebujejo stalno medsebojno prevajanje. Drava pomaga čez – s knjigami o ravnanju s kulturno pestrostjo in večjezičnostjo, o ravnanju s kolektivnimi travmami in transkulturnimi življenjskimi svetovi.
Serija publikacij o ksenofobiji Forschungsschwerpunkt Fremdenfeindlichkeit (1999-2002) v sedmih knjigah predstavlja rezultate raziskovanja, ki ga je pobudilo avstrijsko ministrstvo za znanost, in pri katerem so več let sodelovali številni mednarodni znanstveniki različnih profilov. Avtorji skušajo na podlagi empiričnih analiz razložiti, kako pride do sovraštva do tujcev in kaj se proti temu lahko stori.
Raziskovalec migracij Heinz Fassmann: „Politiki so nas vprašali, kaj je vzrok sovražnosti do tujcev, in hvaležno smo se odzvali.“
Ob toku navzdol
Od leta 1991 je Slovenija samostojna, leta 2004 bo postala članica Evropske unije. Tudi slovenska sodobna književnost samozavestno stopa pred evropsko javnost. Drava si je zadala nalogo, da v nemškem jezikovnem prostoru predstavi ne samo klasike moderne, kot so to Ivan Cankar, Srečko Kosovel, Ciril Kosmač ali Prežihov Voranc, ampak tudi pomembne predstavnike in predstavnice slovenske sodobne književnosti. K njim spadajo Vlado Žabot, Zoran Hočevar, Franjo Frančič, pa tudi v Berlinu živeča avtorica Maruša Krese, ki ji je njena kritika nacionalističnih tendenc v domovini prinesla očitek, da pljuva po lastnem domu, in ki je bila v Nemčiji na najvišjih mestih deležna pohvale zaradi neutrudnega zavzemanja za od vojne prizadeto Bosno.
Franjo Frančič, rojen 1958 v Ljubljani, je eden od najbolj samovoljnih pojav sodobne slovenske književnosti, pisatelj, ki stalno piše iz pozicije obrobja. Zanj še preveč očitno velja Cankarjeva definicija velikega pisatelja, „ki pripoveduje in opisuje samo tisto, kar je sam doživel, občutil in videl – pa čeprav v zaprti sobi in samo z duhovnim očesom“. Knjiga „und andere“ (2003, in drugi) obsega pet pripovedi, fragmentov ene in iste zgodbe. Govori o nasilju nad otroki, njihovemu sistematičnemu trpinčenju in razosebljanju v represivnih strukturah državnega skrbstva. V družbi, ki je sklenila, da bo stremela po kar največjem blagostanju, zanje ni prostora. „Nikakor ne vesela, vendar pa v svoji trpkosti in mukah učinkovita, premišljena in con brio napisana proza,“ je zapisal literarni kritik IgorBratož.
K novim bregovom
Književnosti jugovzhodne Evrope: seizmografsko pisanje, ki išče stičišča in prelome, tektonske premike in sunke, točke, kjer se „normalnost“ prevesi v izjemno stanje. S tem, da konstruiramo Balkan kot tisto popolnoma drugo, eksotično in barbarsko, sami sebi zagotavljamo, kako civilizirani da smo. Ko malo natančneje pogledamo, pa vendar odkrijemo odrinjene poteze naše zrcalne slike. Kaj torej Balkan sploh je in kje se začne? Drava vabi na raziskovanje zunaj utečenih poti. Veliko je še neodkritega …
S tremi zbirkami aktualne kratke proze iz Bosne in Hercegovine (Das Kind. Die Frau. Der Soldat. Die Stadt, 1999), Slovenije (Die Zeit der kurzen Geschichte, 2001) in Makedonije (Das Haus am Ende des Dorfes, 2001), ki jim bodo sledile posamezne publikacije, odpira Drava vrata v prostor, ki nam je veliko bližji, kot pogosto mislimo. „Pripovedi bralcem in bralkam pomagajo, da popravijo tiste stereotipne slike, ki so že leta dolgo in tisoč- in tisočkrat migotale preko naših zaslonov.“ (Thomas Laimer, Stimme)
Sidrišče
Drava je pred petdesetimi leti začela kot založba slovenske manjšine. Sidrišče ostaja, čeprav medtem mečemo mreže že po polovici Evrope. Da ostaja biotop, iz katerega izvira Drava, živ, dokazujeta novejša avtorja Martin Kuchling in Jože Blajs, ki v svojih delih ne samo vstrajata pri slovenščini, ampak sta jezik in iskanje jezika spremenila v literarno temo.