Slowenische Ausgabe von Gedicht an die Dauer
Prevedel Andrej Kokot
Peter Handke, doma z Grebinja, nemško-francoski Evropejec, Korošec in Salzburžan, kraševski in jezikovni popotnik, po telesnih in duhovnih zasnovah vsaj polslovenec, tudi po svoji uporni ponižnosti in drugačnosti, v sebi blodeči in kdaj pa kdaj skoraj zgubljeni gospod in izobčenec hkrati, besedovalni molčečnik in vase zaprti protestant, inavgurator Lipuševe in Januševe literarne besede v prostoru evropske pozornosti, je napisal hvalnico trajanju. – Nenavadno, saj je človeštvo od pamtiveka vznemirjeno od minevanja – trajanje se mu je zdelo zmeraj nekako zagotovljeno, varno, samoumevno, saj je dišeče, ljubeznivo, s prijatelji, predmeti in dogodki polno življenje samo.
Pa je vendar ta civilizacijski enačaj med smrtjo in poezijo krivica, ta tihi prezir obstajanja, izviranja in postajanja vod, predmestij z avtobusi, pariških kanalov in grebinjske mlake, Doberdobskega jezera in maloazij-skih obal s figovci, najrazličnejših odtisov in sledi v jeziku, oplojenega grmičevja in kolodvorov. Če minevanje vznemirja, potem tiha zavest o trajanju tisočev drobnih stvari okrog nas pomirja in se oglaša v hvalnico življenju, kakor nam ga je dano sredi teh nepompoznih, vsakdanjih drobnarij odživeti.
Handke je v svojem poetičnem tekstu sicer še zmeraj zaznamovan z značilno zamotano enostavnostjo in jezikovno raziskovalnostjo, vendar je v nekakšnem lirskem zanosu zdaj manj misleč, pa opazneje melanholičen, nostalgičen, za spoznanje celo sentimentalen in zato človeško nepo-srednejši. – V slovenščino mu je s prevodom sledil slovenski koroški pesnik Andrej Kokot, doma – podobno kot Handke – s severnih etničnih in kulturnih obrobkov slovenskega sveta.
Matjaž Kmecl
