Andrej Kokot nam je od konca šestdesetih let, ko je objavil svojo prvo pesniško zbirko, bil znan kot pesnik, kot tih, resen, nemalokrat žalosten in celo grenek, iskren izpovedovalec trpkih resnic. V zadnji zbirki pa je pokazal, da zna biti tudi veder in razposajen, ponekod naravnost mladostniško objesten.
Njegov preprosti in razumljivi jezik na posrecen nacin povezuje melos koroške domacnosti s sodobnim, urbanim jezikom.
V pricujocih Snopih za pozne spomine je izdajatelj Fabjan Hafner zbral pesmi iz vseh destih Kokotovih pesniških zbirk.
Zacenja z zbirko Zemlja molci (Celovec, 1969), ki je njen naslov že program: zemlja, ki nas nosi, molci o nas, molci o našem spominu in tudi o naši usodi.
Naslednja, Ura vesti (Celovec, 1970), bolj abstraktna, manj ozemljena, se na bolj refleksivni ravni ukvarja z vestjo tistih, ki o nas govorijo in nam hkrati jemljejo pravico, da spregovorimo sami o sebi v svojem jeziku.
Pesniški list 6 (Trst-Koper, 1972) prvic vsebuje pesem, ki je morda Kokotova najbolj popularna: Napisi padajo. Svojcas jo je uglasbil slovenski kantavtor Tomaž Pengov.
Cujte, zvonovi pojo (Jesenice, 1972) je – casu primerno – zbirka upora in kritike, njeni cikli pa nosijo naslove, kot so Še moja smrt je upor ali Mrtvaški zvonovi pojo.
V Onemelem jutru (Celovec, 1974) se je Kokot prvic upal biti nežen, lahen. Spet smo pri molku, pri življenju brez besed, pri zacetku, toda pocasi se mu le pridružujejo besede.
»Zrelega« Kokota naposled srecamo v zbirkah Kamen molka (Ljubljana, 1979) in Kaplje žgoce zavesti (Celovec, 1982). Tu ni vec razlikovanja med povezanostjo z domovino, razmišljanjem o koroški situaciji, o podlosti in nacetosti cloveškega znacaja in najbolj intimnimi trenutki.
Naposled, cetrt stoletja pozneje, Pozabljeno sonce (Celovec, 2007). Nic vec molka, ampak toplina, nekaj kozmicno mocnega jo preveva. Ti stihi niso prav nic jesensko otožni, temvec sprošceno modri.
Da bo bera popolna, so na kraju objavljene smešne hudomušne pesmi za otroke iz zbirke Ringaraja (Celovec, 1983) in samonikle in samorastniške pesmi v kostanjskem narecju Pastirjevi rajmi (Celovec, 1996), ki nam razodevajo same pesniške zacetke Andreja Kokota.

Zbrane pesmi

Stihi – tihi in trpki, vedri in razposajeni, mladostniško objestni

Andrej Kokot, rojen 1936 v Zgornji vasi pri Kostanjah, umrl 2012 v Celovcu. Od 1942 do 1945 med družinami, ki so jih nacisti pregnali v Nemcijo. Od 1960 do 1980 pri Slovenski prosvetni zvezi v Celovcu, 1980–1991 kulturni urednik pri tedniku Slovenski vestnik. Od leta 1969 je izdal številne pesniške zbirke v slovenšcini in v prevodih, pisal je prozo in prevajal iz slovenšcine in v slovenšcino.

»Kokotove pesmi so vera na smrt obsojenega v clovecnost, v smisel zvestobe in identicnosti. In so seveda kar naprej navznoter najpopolnejša elegija, tako polna stisk, da bi je takšne v današnjem novoevropskem svetu, opremljenem z blešcecim slovarjem demokratizmov, enostavno ne smelo biti.«
Matjaž Kmecl

Moja pot

Tam,
kjer ni
bilo cest,
pokritih s crnim
asfaltom,
je bila
moja pot.

Moj semafor
je bilo sonce.
Moji konji
rumeni oblaki,
vampi goved
moja ura
in moja križišca
vrhovi storžastih smrek.
(Zemlja molci, 1969)

Nesreca

Beseda
mi je padla iz ust.
Hitro sem se sklonil,
da bi jo pobral.
Pa sem padel,
tako nerodno padel,
da sem zlomil jezik.
A kljub temu
sem srecen, presrecen,
ker sem našel izgubljeno besedo.

Položil jo bom
na svoja krvava usta.
Z bolnim jezikom jo bom
božal in cuval,
da mi nikdar vec ne pade v blato.
(Ura vesti, 1970)

Pomlad

Danes je velik dan,
danes je velik dan.
Še potok stopa iz sebe.
Ptica v pesku meri korak,
cešnjev cvet usta zapira,
kaca na sprehod vabi.
Danes je res velik dan.
Zemlja se je nagnila na soncno stran!
(Onemelo jutro, 1974)

Šel bi med rože

O, šel bi med rože
in mednje položil svoje
trudne roke
in jim zaupal metulje
svojih pisanih misli.
Šel bi med trave
in prisluhnil njihovi
zeleni modrosti.
Šel bi med visoka
drevesa gozdov in pobožal
njihove sprijete roke.
O, šel bi dalec, dalec
in prisluhnil molku noci.
(Kaplje žgoce zavesti, 1982)

Prezrta mladost

Postal sem
clovek
iz razbitin
otroštva.
Zdaj vsako jutro odhajam
iz teme sovraštva
in se prebijam skozi dan
kakor nadležen popotnik,
ki brez odziva
ponuja ostanke
svoje mladosti.
(Pozabljeno sonce, 2007)