Tone Jelen, upokojeni odvetnik na Dunaju, v svoji knjigi Hoja za mavrico s prefinjeno natancnostjo in obcutkom za realnost opisuje dogajanje vse od plebiscita leta 1920 dalje, obdobje stanovske države Avstrije, nacisticno prevzemanje oblasti, obdobje po anšlusu, ves cas fašisticne in nacisticne tiranije in koncno tudi obdobje po osvoboditvi. V zadnjem razkriva marsikatero zdaj že pozabljeno ali nikoli razkrito anomalijo v gibanju koroških Slovencev za narodno enakopravnost. Dogodke po vojni opisuje z doloceno casovno in krajevno oddaljenostjo, a kjub temu z grenkobo, saj je bilo prav to obdobje tako usodno za nastanek narodne razklanosti na Koroškem in slabitev pozicije slovenske narodne skupnosti. Kljub temu pa je Tone Jelen ostal trden in ponosen Slovenec in pokoncen antifašist, le mavrica pred njim je zatonila.
Spomini iz temnih dni pricakovanja
Pripoved iz predvojnega, vojnega in povojnega casa, širok pogled na dogajanja v širšem prostoru, razstrta zavesa nad povojnim dogajanjem med koroškimi Slovenci.
Tone Jelen, dr. jur., rojen leta 1916 v Zgornjih Libucah pri Pliberku, se je šolal doma, nato v celovški gimnaziji, študiral pravo v Innsbrucku in Ljubljani, bil taborišcnik in zapornik od Gonarsa v Italiji do Steina v tedanji Veliki Nemciji, po vojni narodnopoliticni aktivist na Koroškem in poslovodja Slovenskega vestnika na Dunaju. Ostal je na Dunaju kot samostojni odvetnik. S svojimi prispevki, objavljenimi v vec knjigah in casopisih, je bistveno dopolnil spominsko literaturo koroških Slovencev.
Skupine kaznjencev so morale izkopavati vec metrov globoke jarke, kjer naj bi odtekala voda. Na dnu jarkov je bila plast zelenorumenkaste težke gline. Jarek je bil že tako globok, da je eden od kaznjencev stal na dnu do pasu v vodi, kopal glino in jo nalagal visoko nad seboj na polico. Drugi je stal na tej polici in odmetaval mokro glino, tretji pa jo zlagal na kup. Delo je bilo tako težko, da je marsikateri kar nenadoma omahnil. Takrat je bil stražar že poleg, ga brcal, da bi vstal, pes pa se je zagrizel v kaznjencevo telo. Nekega dne stopi kaznjenec do stražarja in ga zaprosi, ce bi se smel malo odpociti, ker ima vrocino in ne zmore vec. Stražar pa ga porine cez rob v jarek, ceš, ko se ohladiš, bo vrocina minila in lahko delaš naprej. Pri tem odpne psa, da zdrvi po sluzasti brežini za kaznjencem, ki se je le s težavo izkobacal iz vode in zacel lesti po nasprotni brežini navzgor, pes pa se je zaganjal vanj in ga grizel. Ko sta po mnogih poskusih premagala sluzasto brežino, je stražnik ugotovil, da se je kaznjenec dovolj odpocil in da lahko dela naprej. Psa pa je pohvalno pobožal ...
