Spomini Blaža Reichmana zaobsegajo zgodovino treh rodov Lincijevih na Mošcenici. Njihovo zgodovino vpleta v ekonomski, kulturni in narodnopoliticni razvoj obcine. Njegova pripoved se vsebinsko presenetljivo ujema z raziskavami, ki so nastale desetletja kasneje. Reichmanovi spomini govorijo o izobraževalnih ustanovah, ki so bile odlocilnega pomena za koroško slovensko mladino: negativno je nanjo vplivala utrakvisticna šola, humanisticna gimanizija v Celovcu pa je bila tista, ki je slovenskim otrokom iz kmeckega okolja omogocala socialni vzpon. Reichman spregovori o sošolcih, o profesorjih na gimnaziji in vzgojiteljih v Marijanišcu. Zanimiv je njegov namig na Celovško omizje, kjer so se zbirali celovški slovenski intelektualci. Reichman je zelo natancno popisal jezikovno znanje celovških sodnikov oziroma stopnjo njihovega obvladanja slovenšcine. Glede plebiscitnega in neposredno poplebiscitnega casa so Reichmanovi spomini zanimivi predvsem za boroveljski sodni okraj, nekatere ocene, posebej tiste, ki so na primer povezane z odnosom slovenske ( jugoslovanske) administracije do mnogoštevilnega delavstva, je znanost medtem potrdila.
V novi »domovini« Reichmanu usoda ni bila naklonjena. Po vecletnem službovanju na Prevaljah so ga politicne intrige zanesle »med Nemce« na Kocevskem. Preseneca, da se mu ni bolj potožilo po »tužnem Korotanu«, vendar je bil ta v mesecih, ko je pisal svoje spomine, že nekaj let v krempljih nemškega rajha.
Spomini Bilcovšcana na avstro-ogrsko monarhijo in na Kraljevino Jugoslavijo
Blaž Reichman, rojen 1883 na Mošcenici, obcina Bilcovs na avstrijskem Koroškem, umrl 1952 v Ljubljani. Po obisku ljudske šole v Bilcovsu in mešcanske šole v Celovcu je vstopil v celovško humanisticno gimnazijo. Jeseni 1904 se je vpisal na Pravno fakulteto Univerze na Dunaju. Študij prava je zakljucil marca 1910, promoviral pa leta 1912. Že marca 1910 se je zaposlil na Deželnem sodišcu v Celovcu. Sodnijski izpit je opravil leta 1913. Do leta 1918 je služboval na devetih okrajnih sodišcih na Koroškem. Novembra 1918 je bil sprejet v službo države SHS in imenovan za okrajnega sodnika v Borovljah. Tu je ostal vse do odhoda v Jugoslavijo konec oktobra 1920. Po plebiscitu kljub prošnji ni bil sprejet v avstrijsko službo. Leta 1921 je bil imenovan za okrajnega sodnika na Prevaljah. Decembra 1921 se je porocil z Betko Laninšek iz Železne Kaple. S 1. oktobrom 1936 je bil premešcen kot okrajni sodnik v Kocevje. Tu je aprila, maja in junija 1942 napisal svoje spomine. Po vojni je bil izvoljen za sodnika na Prevaljah, vendar je že januarja 1946 službo izgubil in bil upokojen.
