Zbrane pesmi enega najvidnejših koroško slovenskih pesnikov Andreja Kokota (1936–2012) izhajajo ob 80-letnici pesnikovega rojstva. S svojo spremno besedo jih na svoje literarno mesto postavlja ugledni literarni zgodovinar dr. Matjaž Kmecl, ki je o pesniku že zapisal:

“Kokotove pesmi so vera na smrt obsojenega v človečnost, v smisel zvestobe in identičnosti. In so seveda kar naprej navznoter najpopolnejša elegija, tako polna stisk, da bi je takšne v današnjem novoevropskem svetu, opremljenem z bleščečim slovarjem demokratizmov, enostavno ne smelo biti.”

Andrej Kokot je, kot je zapisal Fabjan Hafner, “tih, resen, nemalokrat žalosten in celo grenek, a iskren izpovedovalec trpkih resnic.” Peter Handke ga zato uvršča celo v bližino Stare zaveze, Psalmov in Visoke pesmi. Po drugi strani pa zna biti Kokot v svojih verzih tudi veder in razposajen, poln sle po neminljivosti življenja. Takšna je tudi njegova nova zbirka zbranih pesmi.

Andrej Kokot je bil rojen leta 1936 v Zgornji vasi pri Kostanjah, umrl pa je 2012 v Celovcu. Dolga leta je bil tajnik Slovenske prosvetne zveze, med letoma 1980 in 1991 pa urednik za kulturo pri tedniku “Slovenski vestnik”. Objavil je več kot 20 knjig, med njimi deset pesniških zbirk. Poleg pesmi je bila še posebej odmevna njegova spominska knjiga o otroških doživetjih v pregnanstvu “Ko zori spomin”.