Anton Haderlap zapisuje zgodbo svoje mladosti na nacin govorjene pripovedi. Na zacetku pred bralcem razgrinja kroniko svoje družine. Zacenši pri dedu in babici, v drugi polovici 19. stoletja, niza posamezne in družinske usode svojih sorodnikov, clanov Vinklnove rodbine. Lepensko dolino, svojo ožjo domovino, ki jo literarni sladokusci poznajo iz del Florjana Lipuša in Maje Haderlap, predstavlja v luci gospodarskih in socialnih razmer, nacina gospodarjenja, življenjskih oblik in zgodovinskih dogodkov med obema vojnama in v casu druge svetovne vojne. Prebivalci železnokapelškega obmocja so med drugo svetovno vojno najmocneje obcutili posledice Hitlerjeve zapovedi: »Naredite mi to deželo nemško!« Odlocitev za zvestobo slovenski materinšcini in za svobodno svetovnonazorsko in politicno izbiro je za mnoge pomenila dolgotrajno trpljenje in smrt v taborišcih, prenekatera kmetija je bila požgana, njeni prebivalci pobiti, za marsikoga je bil beg v gozdove in prikljucitev partizanskemu gibanju edina možnost preživetja …
Kljub težkim življenjskim razmeram in hudim casom pa so Haderlapovi Graparji polni veselja do življenja. Nespregledljiva je avtorjeva ljubezen do gozda in lova, ki ji je ostal zvest vse življenje in jo ubesedoval in opeval v svojih pesmih.
Spomini
Privlacno berilo za vse … neizogibno za profesionalne bralce: zgodovinarje, etnologe, sociologe, jezikoslovce, literarne zgodovinarje …
Anton Haderlap, rojen leta 1930 v Lepeni pri Zelezni Kapli. Od leta 1944 do konca vojne kot kurir pod komando petega relejnega sektorja v partizanih. Po vojni se je preživljal kot gozdni delavec in lesni manipulant, delal je na žagi, bil v službi grofa Thurna. Leta 1956 je opravil državni izpit za lovca. Po poroki leta 1957 se je preselil v Feldkirchen/Trg, kjer se je – do svoje upokojitve leta 1990 – zaposlil kot gozdar in vodja gozdno-gospodarskega podjetja grofa Goessa.
Med vojno je odkril svoje nagnjenje k pisani besedi. Svoje pesmi priložnostno objavlja v revijalnem tisku, leta 1982 je izšla njegova pesniška zbirka »Pesmi«.
Bil sem že dolocen za izselitev. Leta 1942 je v železno Kaplo prišel sam gauleiter Friedrich Rainer. Obiskal je tudi našo ljudsko šolo. Z njim je prišel okrajni inšpektor. Otroci smo se morali pripraviti na velicastni obisk, na pamet smo se ucili izreke nemških pisateljev, borbene pesmi in stenski pravilnik. Dr. Rainer je obiskal vse razrede in postavljal ucencem vprašanja iz razlicnih predmetov. Posebej ga je zanimalo, kako obvladajo nemšcino in ali znajo dovolj ideoloških izrazov, pregledoval je njihove zvezke, zlasti pozorno proste spise. Vprašal je uciteljico, ce ima kakšne pripombe, posebno na otroke iz slovenskih družin. Uciteljica je predstavila mene in ga obvestila, da nimam prave obutve, zima pa je pred vrati, prosila ga je, ce bi preko ortsgruppenleiterja Threula lahko dobil bezugsschein za nabavo novih cevljev.
Dr. Rainer me je vprašal, od kod sem in kaj pocno moji starši. V slabi nemšcini sem izjecljal odgovor. Ortsgruppenleiter se je nemudoma vmešal v razgovor in prošnja za nove cevlje je bila odklonjena. Dr. Rainer mi je rekel, naj mi nekdo naredi lesene podplate, tako imenovane coklace, ki so jih ponavadi nosili hlapci in dekle. Potrt in osramocen sem se vrnil v klop, obcutil sem, kako družbeno zanicevano je naše trdo in skromno življenje v lastni domovini.
