Od vseh literarnih del, ki so pred kratkim izšla v katerem od tujih jezikov, se zdi prevod Angela pozabe v slovenšcino najbolj nujen. Angel pozabe (Engel des Vergessens) je roman o koroških Slovencih, napisan z vidika koroških Slovencev, napisan kot spomin na nemško oziroma nacisticno zatiranje, in vendar napisan tako dobro, tako pretresljivo in poeticno, da je odlomek iz nje dobil nagrado Ingeborg Bachmann. Avtorica ga je, kot sama pravi, napisala v nemšcini, da se je lahko distancirala od bolece snovi in tudi od utesnjujoce zapredenosti v slovensko manjšinsko izkušnjo. V intervjuju za ljubljanske Poglede avtorica dodaja: »Na zacetku sem mislila in ustvarjala samo v slovenšcini, a sem kmalu ugotovila, da zgolj s slovenšcino na Koroškem in v Avstriji ostaneš sam. Na Koroškem žal ni vec tiste slovenske literarne javnosti, kot smo jo na primer imeli še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pisati za slovenske bralce v Sloveniji pa je težko, ker nismo prav uglašeni, se mi zdi.« Nadaljuje pa tako: »Moj namen je bil pisati o zgodovini poeticno in iskati njene širše, globlje razsežnosti, ne pa jo ideološko in politikantsko utesnjevati, poneverjati. To, da nisem obsojala, je bila pri pisanju romana moja glavna drža, osnova, iz katere sem izhajala.«
»Pred nami je stara mati, kot je še ni bilo, ubogi, zagrenjeni oce, kot ga še ni bilo, mrtvi, kot jih še ni bilo, otrok, kot ga še ni bilo.« (Peter Handke)
Maja Haderlap, roj. 1961 v Železni Kapli, je bila po študiju gledaliških ved izdajateljica revije mladje, dramaturginja na Mestnem gledališcu v Celovcu in predavateljica na celovški univerzi. Za svoje pesniško delo v slovenskem jeziku (pesniški zbirki Žalik pesmi in Bajalice ter trojezicna zbirka Gedichte – Pesmi – Poems) je prejela nagrado Prešernovega sklada. Za odlomek iz proznega prvenca Angel pozabe je 2011 prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachman, za roman sam pa je mdr. prejela Rauriser Literaturpreis 2011 in nagrado Bruna Kreiskega za politicno knjigo 2012.
»Pripoved polna moci z velikimi poeticnimi pretenzijami.«
(Peter Turrini, News)
»Pred nami je stara mati, kot je še ni bilo, ubogi, zagrenjeni oce, kot ga še ni bilo, mrtvi, kot jih še ni bilo, otrok, kot ga še ni bilo.« (Peter Handke)
»Gre za vecno zgodbo med ocetom, hcerko, vnukinjo in babico. Najdemo mogocna mesta: oce, ki je kot otrok šel k partizanom in kot mladostnik ne ve vec, komu priprada. Ima svoj ponos, pa ga ne more živeti. Ali babica, ki je bila v koncentracijskem taborišcu. To so zgodbe, ki jih v Avstriji nihce ne pozna in ki so po 70 letih koncno predmet pripovedi. Potem so tu odlomki, v katerih opisuje svoje lastno življenje, kako je odšla od doma, kako študira, kako živi svoje življenje. To je presunljiva zgodba.« (Peter Handke, News)
»Angel pozabe je dokument casa z veliko poeticno mocjo, raziskava o globinah zgodbe, ki udeležence še vedno drži in jih ne izpusti.« (Paul Jandl, Die Welt)
Babica zna z molitvicami zarotiti jecmen, vnetje na veki, ki ga vcasih dobim. Na njene priprošnje moram odgovarjati ne verujem in verjeti v ozdravitev, pravi. Ko izreka svoje zarotitve, nad mojim bolnim ocesom z roko posnema gibe žanjice. Jecmen žanjem, jecmen žanjem, govori, jaz pa vmes ponavljam, da ne verjamem, da res žanje jecmen. Ker priznam, da dvomim, izgovorim resnico in besedna carovnija deluje, tako si vsaj domišljam, zanesljivo pa tega ne vem.
Babica mi tudi zaupa, da je od svoje matere dobila hišni blagoslov, hišni žegen - za doto, za streho iz besed nad svojo glavo. V hudih casih naj ga izgovarja na pamet ali ga pribije na hišna vrata, da jo bo obvaroval toce in strele in vsega hudega. Ta blagoslov hrani v ovojnici, ki je ne smeš odpreti nepovabljen. Molitvice lahko bereš z listka ali se jih dotikaš, vseeno pa je boljše, ce se jih nauciš na pamet, deluje namrec izgovorjeno, ne zapisano.
Zamišljam si, kako besede iz pisma skozi oci vstopajo v glavo in se od tod vzpenjajo v neznane višine; kako tudi nedotaknjene, kar iz ovojnice širijo svoje delovanje; kako glas govorecih razpira krila besed nad zaklinjevalci.
Stara Kebrova je mojemu dedu, preden je šel k partizanom, tudi dala žegen na pot, blagoslov, obrobljen z žametom, da bi ga varoval pred nenadno smrtjo, pred izdajo in zlim dejanjem, pripoveduje babica. Vsak dan je moral zmoliti pet ocenašev in pet Zdravih Marij. Vsak dan je molil in je kot partizan preživel. Vrnil se je iz gozda. Kakor je vojno preživel tudi moški, ki se ga spominja Romana iz Remšenika. Romana je imela takrat, ko so jo prijeli, samo deset let. Zasliševali so jo v celovškem zaporu in jo vlekli za lase, ko so v sobo privlekli partizana, ki ga ni poznala in pri katerem so našli božjo podobico, šcit božji, kakor je rekel. Gestapovec je partizana vprašal, za kaj mu tisto rabi, in ta je odgovoril, da je z njim v božjem varstvu. Potem so ga tako dolgo pretepali, da se je oblit s krvjo zgrudil pod udarci. Deklica je morala vse gledati, ampak partizan je preživel in so ga nezavestnega odnesli iz sobe. Beseda ga je obvarovala, rece babica.
