Slowenische Ausgabe von Die Lehre der Sainte-Victoire
Prevedel Borut Trekman

Pripoved Počasno vračanje se konča, ko se letalo začne pripravljati na pristanek na naši celini. Prvi stavek Nauka gore Sainte-Victoire, njenega nadaljevanja, se glasi: »Potem ko sem se bil vrnil v Evro­po, sem potreboval dnevno berilo in sem marsikaj nanovo prebral.« Iz Sorgerja, »junaka« Počasnega vračanja, je nastal avtor, ki se sprašuje po pravici pisati. Ne v obliki traktata, marveč v obliki pripo­vedi o hoji po Provansi – o spoprijema­nju z Mont Sainte-Victoire in njenimi upodobitvami, »uresničitvami«, na Cézannovih slikah – na Mont-Valérien v Parizu ali pa »na« Havelberg v Berlinu in – nazadnje – po gozdu nad Morzgom pri Salzburgu. Drugo srečanje s Sainte-Victoire in Cézannom, »učiteljem človeštva zdajšnjosti«, dovoljuje Handkeju napisati poetiko, svojo lastno poetiko, kot »nauk« gore Sainte-Victoire. »Pravica pisati« se zanj utemeljuje v izkušnji povezanosti, sorodnosti, med jazom in rečmi; namen avtorja Petra Handkeja je »to poveza­nost, v zvestobo spodbujajoči obliki!, po­sredovati naprej«. V tem smislu je Nauk gore Sainte-Victoire možno brati kot pri­poveden prikaz tistih estetskih pogledov, ki so bistvo štiridelnega Počasnega vra­čanja.

»To je knjiga ›odkrivanja‹, iskanja in po­časnega vnovičnega najdevanja, najdevanja sebe, najdevanja zavesti, identitete, umetnosti v čudovito preprostem in za­pletenem, v brezčasno navzočem in so­časnem jeziku, v – če spjoh obstaja – hkrati umirjeni in vznemirjajoči besedni dikciji. Jezik nekega samotnega sprehajavca in iskavca pisav in potov, ki mu en sam drugačen pogled, drugačen perspektivičen zorni kot pomeni že spremembo in drugačno videnje, tako kot Cézannu, ko je v svoji južnofrancoski pokrajini imel zmerom znova pred očmi pogorje Sainte-Victoire in ga je hotel ohraniti s pri­pomočki svoje umetnosti. (…)« Karl Krolow