Andrej Šuster Drabosnjak je izjemno pomemben in edinstven del slovenske kulturne zgodovine, ki je tudi po skoraj dveh stoletjih s svojo bukovniško besedo še vedno neverjetno živ med slovenskim življem na Koroškem.
Nova knjiga poleg spremne besede strokovnjakinje za bukovništvo dr. Herte Maurer-Lausegger prinaša reprint Drabosnjakovega besedila „Ena lepa zelu nova latania od tah hudah shien“ ter poljudno transliteracijo za širši krog bralcev, ki jo je pripravil Lojze Wieser.
Wieser je tudi prepričan, da gre v primeru „Enih zelo lepih litanij“ za izjemno kakovosten podvig pesniškega samohodca, ki je živel na severni meji slovenskega jezikovnega območja in v sebi čutil nujo in potrebo po literarnem izrazu v času, ko je nastajal Linhartov „Matiček se ženi“ in je pesnil Vodnik. Kot osamljeni samouk se je trudil za slovenski jezik in sam nosil vse stroške za svoje kulturno delo. Dela je med bralce širil tudi tako, da je ustanovil lastno tiskarno in gledališko skupino.
„Ene zelo lepe litanije“ tudi dokazujejo, da Andrej Šuster Drabosnjak ni bil le edinstven bukovnik, temveč tudi edinstven ustvarjalec, ki ga osrednji kulturni prostor še danes ne priznava v celoti. Berljivost, melodija, originalne slike in prispodobe se lahko po kakovosti povsem merijo s poezijo osrednjega slovenskega kulturnega prostora tedanjega časa. Zoisovemu krogu ni pripadal, ker je bil predaleč od Kranjske, je pa zato vzporedno ustvaril svojo strujo in dodal literaturi svoj enakovredni pogled. Moč raznolikosti proti centralizmu kulture, to je osnovno sporočilo dediščine Drabosnjakovega dela.
Andrej Šuster Drabosnjak (1768–1825), rojen v Drabosinjah pri Kostanjah, je najbolj znan ustvarjalec bukovniške besede. Največjo popularnost je dosegel s svojimi prevodi in priredbami verskih iger, npr. „Pasijonske igre“. V njegovih delih se prepletata ustna in knjižna tradicija slovenske besede z domiselno ustvarjalnostjo poeta in dramatika samouka.
